Additional information
| Kraji | Hotiza, Občina Lendava/Lendva |
|---|
Hotizo in njeno okolico spoznamo s sprehodom po krožni pohodni poti imenovani Pot treh grofij. Zakaj ravno tako ime, vam bo razkril mejni kamen ob poti.
Hotiški brod
Krožna in označena pohodna pot se začne pri starem mlinu na Hotizi oziroma pri hotiškem brodu. Zgodovina broda v vasi je dolga, po njem naj bi kraj celo dobil ime. Vas je bila prvič omenjena leta 1389 pod imenom Hodica. Pomenilo naj bi kraj, kjer so ljudje »hodili« z brodom prek reke Mure. V času habsburške monarhiji se je vas imenovala Murarév, kar naj pomeni murski brod. Med madžarsko revolucijo v letih 1848–1849 je vas utrpela veliko škode, ker je podpirala Jelačićevo vojsko. Da bi preprečili prehod cesarske vojske, so Madžari brod 13. decembra 1848 potopili. Brod je služil domačinom za prevoz ljudi in vozov čez reko Muro, kjer so imeli vinograde, gozdove, njive in tudi sorodnike. Po razpadu Jugoslavije so brod preselil na potok »Jedro«, ki teče ob robu vasi in je namenjen turističnim ogledom.
Mirišče
Od broda nadaljujemo južno proti mejnem prehodu z Hrvaško, kjer se držimo desne, v smeri proti Mirišču. Preden zavijemo do Mirišča se na levi strani nahaja Križev pot, ki je postavljen po poti, po kateri so 16. marca 1945 peljali v smrt župnika Danijela Halasa (1908 – 1945).
Mirišče je Arbitražno sodišče v Haagu je 29. junija 2017 razglasilo končno razsodbo v arbitraži med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter določilo morsko in kopensko mejo med državama. Naselje Mirišče je ostalo na slovenski strani meje. V zaselku je nekoč živelo 30 oseb, danes jih živi le 8. Kraj se je prej imenoval Brezovec – del, a se krajani s tem niso strinjali in že pred leti postavili svojo tablo, Mirišče. Leta 2020 je občina Lendava Mirišče uradno priključila k Hotizi kot ulico Mirišče. Trajalo je dobri dve leti, da je sprememba začela veljati.
Mejni kamen treh grofij
Ko pridemo do zaselka s štirimi hišami, pot nadaljujemo naravnost do točke treh grofij, kjer je postavljen mejni kamen ter informativna tabla z opisom vseh treh nekdanjih grofij. Znamenje je nekoč predstavljalo stičišče treh bivših velikih zemljiških gospostev: beltinskega (grofje Zichy), čakovskega (grofje Feštetić) in (dolnje) lendavskega (rodbina Esterhazi). Zvemo, da je kralj Karel III leta 1732 svojemu svetniku Adamu Zichyju podelil baronski naziv ter privilegij uporabe rdečega voščenega žiga in grba. Junija 1852 sta se kot dvojčka rodila Franc in Avgust Zichy ter spoznamo zgodbo njunih potomcev. Zadnja pripadnica rodbine, Marija Zichy, je postala beltinska grofica in umrla brez potomcev. O njej kroži tragična ljubezenska zgodba s preprostim kmečkim fantom…
Spoznamo tudi Feštetiće, katerih začetnik je Peter Feštetić rojen leta 1480. Družina je imela posestva na območju Turopolja, kasneje pa vzhodno od Zagreba. Kralj Ferdinand II je leta 1625 podelil Feštetićem plemiški naziv in grb, potomcem Pavla Feštetića pa Marija Terezija plemiški naziv. Leta 1791 je Jurij kupil posestvo v Čakovcu ter v Međimurju začel pospeševati kmetijstvo, industrijo in trgovino, veliko je naredil za izgradnjo železniške proge.
(Dolnje)lendavska rodbina Esterhazy pa je bila, kot zvemo, madžarska plemiška družina, katere moč in vpliv je presegel celo kraljevega. Oče grof Nikolaj in sin Pavel I Esterhazy sta postavila temelje mogočne družine v 17. stoletju. Pavel je bil odličen vojskovodja, ki je sodeloval tudi pri obrambi turškega obleganja Dunaja 1683. Ker je neomajno branil katoliško cerkev in habzburškega cesarja, mu je kralj podelil naziv kneza. Rodbina je bila naklonjena glasbi. Kasnejši rodovi so s prekomerno zapravljivostjo zapravili tako ugled kot tudi premoženje družine. V Lendavi na njih spominja njihov grad, zgraditi pa so dali tudi cerkev sv. Katarine.
Hotiško jezero – Jula Marof
Ob robu polja nadaljujemo po gozdnem robu in med polji proti lovski hiši, kjer zavijemo desno in se skozi idiličen gozd sprehodimo do hotiškega jezera, ki nosi ime po rodbini Jula Marof. Jezero površine 4 ha je globoko do 3 metre. V njem so svoj dom
našle številne redke rastlinske in živalske vrste: ribe, vodni ptiči in številni vodni nevretenčarji ter rumeni blatnik, beli lokvanj, gobasta vodna leča, žabji šešek ter navadna in mala mešinka. Južno od jezera se razprostira nižinski pragozd Orlovšček, ki je eden od redkih naravno ohranjenih ostankov gozda.
Več o jezeru: Hotiško jezero.
Legenda o cerkvi ob jezeru…
Legenda pravi, da je ob jezeru nekoč stala cerkvica, ki se je ob poplavi pogreznila v jezerski mulj. Če dobro prisluhnemo, še dandanes slišimo zvonove, ki odzvonijo pod vodo.
Povratek v vas Hotizo
Nato po traktorski stezi sledimo glavni cesti proti Lendavi in se vrnemo skozi vas Hotiza do začetne točke.
V vasi si lahko ogledamo še cerkev sv. Petra in Pavla, ki je nastala leta 1924 z razširitvijo kapelice Srca Jezusovega. Njena posebnost je, da so gotski podporniki z romanskim okrasnim vencem okoli strehe. Sv. Peter je tudi zavetnik ribičev in tako povezan z vasjo ter ribištvom in ribami. Slednje pripravljajo odlične v sklopu prireditve hotiški Ribiški dnevi.
Društvo vinogradnikov in sadjarjev je na Laštati postavilo staro prešo in nadstrešnico, ob preši pa posadili nekaj trt, predvsem starejših samorodnic. Posajena je tudi žametna črnina, potomka iz Lenta. Ob preši je lepo mesto za počitek sredi vasi.
Pot je dolga ca. 10 km in boste zanjo potrebovali 2 h, če boste na točkah postali dlje časa, pa še kakšno uro več.
V Hotizi si oglejte še Hotiški brod.