Cimbale imamo za panonsko glasbilo. Morda zato, ker je današnje, velike, s pedalom in povečanim obsegom tonov v sedemdesetih letih 19. stoletja izdelal Madžar, a imajo dosti daljšo tradicijo. Najbolj znani cimbalist v Sloveniji je Andrej (Andi) Sobočan iz Murske Sobote, ki poučuje to glasbilo na glasbeni šili v Beltincih. Napisal je prvi učbenik za cimbale. Zaslužen je tudi za uvrstitev cimbal na seznam v Sloveniji javno priznanih inštrumentov.
Oprekelj
Oprekelj danes uvrščamo med izumrlo ali arhaično glasbilo slovenske instrumentalne ljudske glasbe. Velja za predhodnika današnjega klavirja. V Evropo naj bi se razširil v 11. stoletju iz Bližnjega vzhoda, kjer so igrali na podobno glasbilo imenovano santir ali qanun. K nam pa naj bi prišlo šele v 15. stoletju. Oprekelj kot slovensko ljudsko glasbilo je prvič omenil v potopisih nemški zdravnik Schlegla, ki je leta 1795 potoval po slovenskih deželah in ga opazil pri godcih v Ziljski dolini.
V obdobju rokokoja je bil oprekelj vsestransko zelo priljubljeno in razširjeno glasbilo vseh družbenih slojev. Zahtevnejši glasbeniki so ga skušali reformirati in mu dati večje tehnične zmogljivosti. Pozneje so ga izpodrinile različne razvojne oblike klavirja. Ohranil se je v odročnih in izoliranih predelih kot spremljevalno glasbilo in s tem postal ljudsko glasbilo.
Danes štejemo oprekelj, podobno kot citre, med ljudska glasbila alpskih dežel. Najbolj se je ohranil na avstrijskem Štajerskem, na Salzburškem, na Bavarskem in Tirolskem in v švicarskih Alpah.
Ob koncu 19. stoletja so oprekelj godci po zgledu meščanskih in vojaških godb v svoje sestave začeli vključevati pihalne in trobilne inštrumente. Izpodrivati so ga začela glasnejša in za uglaševanje manj zahtevna glasbila.
Cimbale z nogami, pedali in s povečanim obsegom tonov je izdelal v sedemdesetih letih 19. stoletja v Budimpešti Josef V. Schunda. Kot take so desetletja pozneje s posredovanjem ciganskih godb našle mesto tudi v nekaterih prekmurskih bandah. Da bi se izognili zamenjavi obeh inštrumentov, slovenski glasbeni narodopisci uporabljajo izraz oprekelj za male prenosne cimbale, za razvojno mlajše, večje in zmogljivejše glasbilo pa izraz cimbale.
Številna poimenovanja
Alpska Evropa pozna to glasbilo pod imenom bretle, gre pa za okrajšavo imena Hackbrett (ein Brett zum Hachen – deska za sekljanje). Pri nas ga poznamo pod zelo različnimi ljudskimi imeni. Na Gorenjskem ga imenujejo oprekelj, pretelj ali pretl, na Primorskem šenterija, aprikl, prekl, bretl, cemele, opsase ali cimprekelj, na Goriškem in Tolminskem opsase, na Pivškem brana, na Notranjskem opreklje, na Štajerskem prekl in trklje, v Prekmurju in Porabju male cingule, za nekoliko večji oprekelj, kakršnega uporabljajo v sosednjem hrvaškem Medžimurju in Podravini pa cingule, cimbole, cimbale in cingole, na Idrijskem cimprekelj.
Primož Trubar je v Psalteriju leta 1566 uporabil izraz cimbale. Prešeren pa je uporabil besedo cimbale za male cimbale ali oprekelj.
Strunsko glasbilo na katerega se ne brenka
Oprekelj je strunsko glasbilo, podobno citram, vendar se nanj ne brenka, ampak se na njegove strune udarja s tolkalcem v vsaki roki.
Je podolgovate pravokotne oblike, na gornji strani resonančne skrinjice ima dva ali tri mostičke, prek katerih so napete enojne ali dvojne strune. V zgornji ploskvi so izrezane dve ali tri preproste okrogle zvočnice. H glasbilu sodita po dve ravni ali blago ukrivljeni paličici za udarjanje po strunah. Oprekljarji so si palčke na odebeljenem delu lahko obdali s klobučevino ali z vato ter ovili s sukancem. Zvok s tako pripravljenimi tolkalci je bil bolj zamolkel, temnejši in manj glasen. Če so želeli jasen, prodoren in svetel zvok, so si paličice izdelali iz zvite žice. Držali so jih med kazalcem in sredincem.
Njegova vloga je bila spremljevalna, za gostitev zvoka. Kot solistično glasbilo se je oglašal redko, le v domačem okolju. Na oprtanega okoli vratu so igrali stoje, na položenega na mizo pa stoje ali sede, v sedečem položaju so ga držali na kolenih.
Znani cimbalisti
V osemdesetih letih 20. stoletja je pri nas popularizirala oprekelj etnomuzikologinja dr. Mira Omerzel Terlep, ki ga je s skupino Trutamora Slovenica predstavljala na številnih nastopih ter radijskih in televizijskih oddajah.
Znani slovenski oprekljevec je bil Leopold Pivk, mizar in godec iz Hotedrščice na Primorskem, kjer je bilo igranje na oprekelj bila družinska tradicija več generacij. Ob nekem požaru naj bi glasbilo celo reševali prej kot ostalo imetje.
Znani cimbalist je bil tudi Miško Baranja, ki je igral pri Beltinski bandi. Danes nanj igra Andrej Sobočan – Andi, ki poučuje igranje na cimbale v sklopu Glasbene šole Beltinci. Gre za edino šolo v Sloveniji, ki ponuja tovrstni izobraževalni program. Sobočan je napisal prvi učbenik za cimbale. Zaslužen je tudi zauvrstitev cimbal na seznam v Sloveniji javno priznanih inštrumentov. Med mladimi cimbalisti velja omeniti še odličnega člana Mlade Beltinške bande, Danija Kolariča.
Za svetovno znanega cimbalista pa velja Adam Bicskey, rojen v Sarvarju na Madžarskem. Cimbale ima v genih, saj je njegova mama veljala za prav tako izvrstno cimbalistko. Že s šestimi leti je kot čudežni otrok s cimbalami nastopal v Budimpešti s simfoničnim orkestrom. Leta 1958 postal svetovni prvak v igranju na cimbale v Bukarešti. Dolga leta je delal kot glasbeni pedagog na Glasbeni šoli v Rogaški Slatini in okoliških krajih.
